Blinc

AKADEMIK PROF. DR. ROBERT BLINC
1933-2011

V ponedeljek, 26. septembra 2011 je umrl akademik prof. dr. Robert Blinc, vrhunski in svetovno priznani znanstvenik, dolgoletni sodelavec Instituta »Jožef Stefan«, eden od nosilcev razvoja Instituta in razvoja fizike v Sloveniji v zadnjih petdesetih letih. Prof. Blinc je bil redni profesor fizike ter z več kot 650 članki v uglednih mednarodnih revijah in z dvema obsežnima monografijama, izdanima v tujini, naš vodilni strokovnjak za fiziko kondenzirane snovi.



Več kot 14000 citatov njegovih del, daljša in krajša gostovanja na priznanih tujih univerzah, cela vrsta vabljenih predavanj na mednarodnih konferencah, delo v mednarodnih strokovnih organizacijah in partnerstvo v vrsti mednarodnih projektov kažejo tudi njegovo izrazito uveljavljenost na svetovnem nivoju. Z izjemnimi dosežki in razvejano dejavnostjo je profesor Blinc utemeljil eksperimentalno fiziko kondenzirane snovi pri nas, z izrazitim zavzemanjem za mednarodno odprtost je zagotovo ključno prispeval k mednarodni uveljavljenosti celotne ljubljanske fizike. Kot odličen univerzitetni učitelj je vzgojil tudi velik del slovenskih fizikov.

Robert Blinc se je rodil 31. oktobra 1933 v Ljubljani. Diplomiral je na Odseku za tehniško fiziko Fakultete za naravoslovje in tehnologijo leta 1958 in bil promoviran leta 1959 za doktorja fizikalnih znanosti na Univerzi v Ljubljani. Po doktoratu je odšel na podoktorsko izpopolnjevanje v ZDA na Massachusetts Institute of Technology (MIT). Po vrnitvi je dr. Blinc postal znanstveni sodelavec na Institutu ″Jožef Stefan″ v Ljubljani, dolgo vrsto let je bil vodja Odseka za fiziko trdne snovi. Bil je tudi dolgoletni predsednik Znanstvenega sveta Instituta »Jožef Stefan«, za svoje delo pa je prejel tudi najvišje priznanje Instituta, naziv Častni član. Na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo je bil docent, leta 1965 je bil izvoljen za izrednega in 1970 za rednega profesorja fizike na Univerzi v Ljubljani. Leta 1974 je postal prodekan in leta 1976 dekan Fakultete za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani. Dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti je postal leta 1969, redni član SAZU pa je bil od 1976 dalje. Tajnik III. razreda je bil od 1976 do 1980, podpredsednik SAZU pa od 1980 do 1999. Od leta 2004 je bil tudi dekan Mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana.



Bil je gostujoči profesor na številnih mednarodnih univerzah, dobitnik številnih mednarodnih nagrad, član različnih združenj in uredniških odborov mednarodnih strokovnih revij. Leta 1991 je postal ambasador Republike Slovenije v znanosti, v letu 2000 pa je Institute for Scientific Information (ISI) profesorju Blincu podelil priznanje za slovenskega znanstvenika z največ citati v obdobju 25-letnega obstoja ISI. Leta 2001 je skupaj s sodelavci prejel državno nagrado za patente in iznajdbe RS. Prof. Blinc je bil član Saške akademije znanosti v Leipzigu, Atenske akademije znanosti v Atenah, član Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu, član Evropske akademije v Londonu, član Hrvaške akademije znanosti, Poljske akademije znanosti in Mednarodne inženirske akademije v Moskvi ter zunanji dopisni član Makedonske akademije znanosti in umetnosti. Leta 2001 je postal član Rimskega kluba in predsednik Slovenske asociacije Rimskega kluba.

Dr. Blinc je kmalu po diplomi z nekaj mladimi sodelavci na Institutu ″Jožef Stefan″ ustanovil laboratorij za jedrsko magnetno resonanco (NMR), ki je postal eden najpomembnejših evropskih in svetovnih centrov za raziskave strukturnih prehodov v urejeni in delno urejeni kondenzirani snovi. Je ustanovitelj tako imenovane ljubljanske šole magnetne resonance. Takoj po zaposlitvi je že leta 1958 v reviji Nature objavil ugotovitve o neharmoničnosti vodikove vezi (R. Blinc, Nature 182, 1016 (1958)). Med njegovimi najpomembnejšimi znanstvenimi dosežki je treba omeniti model feroelektrikov z vodikovimi vezmi, ki ga nekateri avtorji v literaturi označujejo kot Blinc-de Gennesov model. Prav tako je poznan Blinc-Pincusov mehanizem spin mrežne relaksacije nematskih tekočih kristalov zaradi kolektivnih fluktuacij parametrov nematskega reda. Med ostalimi pomembnimi dosežki je treba posebej omeniti detekcijo solitonov in fazonov v inkomenzurabilnih kristalih z jedrsko magnetno resonanco in vpeljavo metod NMR za določanje Edwards-Andersonovega parametra steklastega reda v protonskih in devteronskih steklih ter relaksorjih. Za ta parameter je pred tem veljalo, da ni direktno merljiva količina. Rezultat njegovega dela je tudi vrsta novih spektroskopskih metod, ki so med drugim omogočile določanje strukture aminokislin in nukleinskih kislin, pa tudi vzgojo novih vrst rastlin z boljšimi lastnostmi za prehrano ter hitro karakterizacijo kvalitete gradbenih materialov. Skupaj z Boštjanom Žekšem je kot prvi predvidel obstoj Goldstonovega načina nihanja v feroelektričnih tekočih kristalih. S sodelavci je za opis protonskih in devteronskih stekel uvedel Isingov model z naključnimi interakcijami in naključnimi polji ter kasneje tudi sferični model z naključnimi interakcijami in naključnimi polji za opis relaksorskih feroelektrikov. V zadnjem obdobju velja posebej poudariti razlago izvora feromagnetizma v čisto organskih feromagnetih TDAE-C60, ki jo je dr. Blinc skupaj s sodelavci objavil v dveh člankih, ki sta leta 1995 izšla v reviji Science. Prav v zadnjem obdobju (2006) pa je v prestižni reviji Nature s sodelavcem objavil razlago vzrokov za orjaški elektromehanski efekt v PMN-PZT relaksorjih z obstojem kritične končne točke.

Profesor Blinc je objavil več kot 650 člankov v mednarodnih strokovnih revijah s področja fizike kondenzirane materije. Posebej velja izpostaviti objave v najprestižnejših revijah (47 člankov v Phyical Review Letters, 3 članki v Nature (1958, 1966, 2003) in 2 članka v Science (1996) in ogromno število citatov (okoli 14000 za celo obdobje in ~10300 za obdobje, ki ga pokriva Web of Science). Njegov Hirschev indeks od leta 1970 dalje (h =47) je najvišji med slovenskimmi fiziki. Zelo odmeven rezultat njegovih raziskav je monografija “Soft Modes in Ferroelectrics and Antiferroelectrics”, North-Holland, Amsterdam 1974, ki jo je objavil skupaj z Boštjanom Žekšem. Razširjena izdaja je izšla v ruščini leta 1975 z naslovom “Segnetoelektriki i antisegnetoelektriki - dinamika rešetki”,MIR, Moskva 1975, in bila prevedena v kitajščino 1982 (Šanghaj). Knjiga spada med 600 najbolj citiranih znanstvenih knjig na svetu. Skupaj z Igorjem Muševičem in Boštjanom Žekšem je leta 2000 objavil monografijo "The Physics of Ferroelectric and Antiferroelectric Liquid Crystals", ki ima več kot 600 strani in je izšla pri založbi World Scientific. Skupaj z A. P. Levanyukom je bil urednik knjige v dveh delih "Incommensurate Phases in Dielectrics", 1. Fundamentals, 2. Materials, North-Holland, Amsterdam 1986. S samostojnimi poglavji je sodeloval še pri osmih strokovnih monografijah, ki so jih izdale mednarodne založbe. Na več kot 110 večjih mednarodnih strokovnih kongresih je imel vabljena predavanja. Poleg tega je imel tudi množico predavanj na praktično vseh pomembnejših univerzah po svetu.



Profesor Blinc je na Oddelku za fiziko FMF in pred tem na FNT Univerze v Ljubljani skozi vsa leta predaval ključne predmete na dodiplomskem in podiplomskem študiju, v zadnjem času pa tudi več predmetov na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana. Bil je mentor 35 doktorandom, 25 magistrantom in 67 diplomantom. Posebej velja omeniti, da je bil tudi mentor dr. Muševiču, ki je za doktorsko delo v letu 1994 prejel ugledno svetovno nagrado Glenna Browna. To nagrado podeljuje mednarodni komite pri mednarodni zvezi za tekoče kristale (International Liquid Crystal Society) vsaki dve leti za najboljše doktorsko delo s področja tekočih kristalov.