IJS-Sodeluje

V ljubljanski galeriji Cukrarna od 3. marca do 2. aprila 2023 poteka razstava konSekvence ≡ Fragmenti možnega ekosistema, kjer je med številnimi razstavljenimi deli na ogled tudi StellaVerde - pametni vrt. V središče dela avtorjev Gregorja Krpiča in Simona Gmajnerja je postavljen robotski pajek, ki so ga razvili sodelavci Gal Sajko, dr. Marko Jamšek in prof. dr. Jan Babič iz Laboratorija za nevromehaniko in biorobotiko, ki deluje v okviru odseka za Avtomatiko, biokibernetiko in robotiko Instituta "Jožef Stefan".

Industrijska pridelava hrane z intenzivnim izkoriščanjem tal vse bolj škoduje okolju, ki se obnavlja počasneje, kot je potrebno za kakovostno življenje živali in rastlin. Z industrijsko proizvodnjo se poslabšanje kakovosti hrane stopnjuje do pomanjkanja in končnega izumrtja posameznih vrst. Današnje stanje je izziv za planet, saj niti tradicionalna niti industrijska oblika kmetovanja nista odgovor na potrebe rastočega števila ljudi, biotsko uravnoteženega okolja in vse večjih potreb po kvalitetnih prehranskih surovinah.

Umetniško proučevanje sobivanja ljudi, tehnologije in živih sistemov nas uči, da se moramo ljudje kot družba na novo izumiti in spremeniti svoj ekstrakcionistični pristop do naravnih virov. S pomočjo kreativne rabe različnih tehnoloških tipal v umetniških projektih lahko ugledamo življenjske potenciale ljudi in ne-človeških živih bitij ter skozi premisleke o ohranjanju ravnotežja v naravi oblikujemo možne scenarije ne-ekstrakcionističnega sobivanja. V tem oziru je instalacija StellaVerde mikro situacija, v kateri rastline s pomočjo senzorjev vlage krmilijo robotskega pajka, da jih zaliva, v razviti obliki pa skrbi zanje in odgovorno žanje njihov prirastek.


Foto: Saša Huzjak / SHtudio.eu in Jan Babič

Ljubljana, 16. januar 2023 - V začetku leta 2023 bo na Luno poslana časovna kapsula z izbranimi umetniškimi deli, ki bo postala prvi muzej na Luni. Kapsula, poimenovana MoonArk, vsebuje 250 del s celega sveta, med njimi tudi nanoart sliko sodelavca Odseka za fiziko trdne snovi Instituta "Jožef Stefan" Janka Jelenca. Janko se ukvarja s sintezo in karakterizacijo nanodelcev oz. natančneje s tipalno mikroskopijo, pri kateri gre za zelo majhne delce, ki jih z običajno mikroskopijo in optičnimi mikroskopi ne moremo videti. Osnova vrstičnega tipalnega mikroskopa je zelo ostra konica oz. tipalo, s katerim preiskujejo določene površine.

Kot je Janko Jelenc razložil novinarki Vala 202 Veroniki Gnezda v oddaji Kulturnice:
   »Tipalo približamo površini in ga nato premikamo v vrsticah, pri tem pa preko povratne zanke oz. elektronike krmilimo tipalo tako, da sledi površini. Pri tem gledamo odmike tipala. In na ta način dobimo sliko površine. Se pravi da tipalo skenira po vrsticah in ko zložimo vse te vrstice skupaj, dobimo celotno sliko. V vsaki vrstici določimo število merilnih točk in v vsaki merilni točki nam bo tipalo izmerilo višino glede na tipografijo vzorca. V končni fazi je slika neka tabela oz. matrika teh višin, s katerimi je tipalo zabeležilo površino vzorca. Podobno kot recimo zemljevid. Ko to sliko odpremo v nekem programu, nam program obarva tabelo višin v neko barvno skalo in glede na to, kako si izberemo, so nižja območja obarvana temneje, višja pa svetleje.«

Janko dela ogromno mikroskopije na nanodelcih, sem spadajo tudi razne meritve, ki niso slikovne.
   »Na vsake toliko časa pa vidim sliko v nastajanju, za katero že takoj vem, da bi jo tudi drugače predstavil. Moramo vedeti, da so te slike v osnovi namenjene znanstvenim predstavitvam in so na črno-beli skali, pri nanoart sliki pa to podlago, ki je nastala, predstaviš na nek drugačen, bolj atraktiven oz. abstrakten način. Nekatere od teh slik so uporabne tudi za znanstvene namene, nekatere pa bi dali v arhiv ali pa bi jih zavrgli, ker pa so predstavljene kot nanoart slike, jih shranimo. Kakšna gre pa tudi na Luno...«

Slika Janka Jelenca z umetniškim naslovom Forest je bila izbrana v okviru mednarodnih spletnih tekmovanj pod organizacijo Christiana Orfescuja. In prav Orfescu jo je tudi predlagal v izbor za projekt MoonArk, ki ga vodi Carnegie Mellon University v Združenih državah Amerike. Slika je bila posneta z vrstičnim tunelskim mikroskopom, prikazuje pa površino poliranega jekla.
   »Dimenzija slike je 800 krat 800 nanometrov, ta mikrostruktura na jeklu se nakazuje v obliki nekakšnih valov, ki so predstavljeni na umetniški način; pobarval sem jih na način, ki se mi je zdel za to sliko primeren. In da gledalec dobi občutek, da slika nekaj predstavlja.«

Predvideni kraj na Luni, na katerem naj bi kapsula MoonArk pristala, je bilo Jezero smrti, zdaj pa naj bi lunarni modul s kapsulo pristal na bolj optimistični lokaciji z imenom Ocean neviht. In čakal bo, da ga odkrijejo naši zanamci. O tem, kaj si bodo o njem mislili tisti, ki ga bodo našli, lahko samo ugibamo, Janko Jelenc pa razmišlja:
   »Ne predstavljam si, kdo bo to našel, najbrž civilizacija, morda bodo še vedno ljudje ali kdo drug iz vesolja, morda bodo imeli sodobno tehnologijo, morda celo podoben razvoj kot mi in bodo znali to prebrati. In možno je, da bodo tudi čez 100.000 let gledali te slike.«

Med 10. junijem in 28. avgustom 2022 je v Cukrarni potekala samostojna razstava avtorice Mete Grgurevič Praskanje z zlatom. Avtorica je tokrat svojo glavno željo, v kateri združuje znanja s področja mehanike in elektrotehnike s poljem sodobne umetnosti, predstavila v pol milimetra velikem zrnu zlata. Košček zlata je rezultat večmesečnega procesa in zahtevnega dela številnih akterjev. Kot smo lahko mnogokrat brali v pustolovskih knjigah in videli v številnih vesternih, se za vsako pošteno zgodbo o iskanju zlata spodobi, da vsebuje dramatične obrate, vzpone in padce, pridobitve in ne nazadnje izgube. Tudi izluščevanje tega malega zrnca sestavlja zgodbo, v kateri pa je svojo vlogo odigral tudi Institut "Jožef Stefan".

   »Dr. Gašper Tavčar, vodja Odseka za anorgansko kemijo in tehnologijo, kako je sploh prišlo do sodelovanja med avtorico razstave in inštitutom?«
   »Gospa Meta Grgurevič je na IJS začela povpraševati, kdo bi ji znal pomagati pri njenem bodočem projektu pridobivanja zlata iz rabljenih mobilnih telefonov. Glede na tehnološke raziskave, s katerimi se na odseku ukvarjamo, so jo napotili name. Ideja in pristop sta bila zanimiva tudi zame. Po kratkem pogovoru sva se domenila, da ji bomo pomagali pri njenem umetniškem ustvarjanju. Konec koncev smo že raziskovali na področju recikliranja elektronskih komponent.«

   »Kdo vse je bil vpet v projekt, kakšno je bilo vaše delo in kako je potekalo?«
   »S strani IJS sva bila vpeta dva – Peter Frkal in jaz. Peter je izvajal poskuse po predhodnem načrtu, ki sva ga naredila skupaj.«

   »Glede na to, da ste pomagali umetnici, se je vaše delo zelo razlikovalo od tistega vsakdanjega?«
   »Verjetno bo presenetljivo, da bo moj odgovor ne. Na področju izluževanja zlata smo že delali, prav s takšnim kemijskim pristopom. Razlika je bila samo snemanje med pripravami na reakcije in pojasnjevanje posameznih stopenj. Do sedaj smo se prav tako že večkrat srečali s sodelovanjem pri različnih filmskih projektih, kjer so uporabili kemijo oziroma posneli različne kemijske reakcije, zato tudi snemanje ni bilo problematično.«

   »Kako ste doživljali takšno sodelovanje znanosti in umetnosti? Ste tudi vi izvedeli kaj novega? Se vam zdi takšno sodelovanje pomembno in zakaj?«
   »Naš Odsek za anorgansko kemijo in tehnologijo s Šolo eksperimentalne kemije na različne načine že deluje v popularizaciji znanosti v Sloveniji že vrsto let. Med drugim tako predstavlja bolj zanimive kemijske poskuse na raznih dogodkih in šolah. Po tamkajšnjem odzivu je enostavno ugotoviti, da predstavitev znanosti v javnosti manjka. Še posebej tistega dela, ki bi lahko na enostaven način vplival na javnost. Konec koncev pride velik del našega financiranja iz davkov prebivalcev Slovenije in prav je, da jim skušamo približati naše znanje in izkušnje ter jim pomagati, pa naj gre za otroke ali pa za odraslo, če hočete umetniško sfero. Po drugi strani pa sem se naučil kar nekaj novega o umetnosti. Nikoli prej nisem recimo slišal za umetniško smer, ki uporablja sisteme, ki se gibljejo ali izrabljajo svetlobne učinke za vzpostavljanje iluzije gibanja. Preplet znanosti in umetnosti je prav gotovo zanimiv. Nenazadnje smo se tekom projekta prav gotovo vsi vpleteni naučili nekaj novega in si izmenjali različna stališča.«

Sodelavci odseka za tehnologije znanja Instituta "Jožef Stefan" Sašo Džeroski, Jure Žabkar in Aleš Jurca so leta 2019 objavili rezultate raziskave, v kateri so analizirali podatke o 3D-skenih moških in ženskih stopal, zbranih v Severni Ameriki, Evropi in Aziji. Raziskava je potrdila obstoj številnih statistično pomembnih razlik v povprečnih meritvah stopal med regijami in med spoloma ter veliko razpršenost meritev stopal znotraj vsake skupine ljudi. Kot kaže, pa je postavila tudi nove standarde za metode in meritve za izdelavo obutve.

Adidas je na podlagi izsledkov raziskave izdelal povsem nov tekaški copat za ženske, Institut "Jožef Stefan" pa omenja na svoji spletni strani in v promocijskem filmu.

Podjetje Lululemon, ki s prodajo športnih oblačil in oblačil za prosti čas letno ustvari 6 milijard ameriških dolarjev prometa in ima po svetu 574 trgovin, je letos marca izdelalo tudi svoj prvi tekaški čevelj, prav tako na podlagi ugotovitev raziskave sodelavcev IJS.

Med 19. in 21. oktobrom 2022 se je Reaktorski infrastrukturni center IJS spremenil v filmsko kuliso, v kateri je prevzel vlogo reaktorja v Vinči v Srbiji 15. oktobra 1958, ko se je zgodila jedrska nesreča. Filmska ekipa pod vodstvom režiserja Dragana Bjelogrlića je zavzela reaktor, pri tem pa ji je strokovno in kar se da predano pomagala ekipa sodelavcev IJS na reaktorju.

Dr. Anže Jazbec, eden od vodij ekipe, je sicer o zvenečih imenih iz sveta filma dejal, da jih ni poznal in da je za vse slišal prvič, je pa po strokovni plati povedal:
   "Na reaktorju smo se res potrudili za potrebe snemanja filma. Malo smo prilagodili vstopno proceduro. Halje niso bile obvezne. Vse vire sevanja smo odmaknili s področij, kjer se je gibala filmska ekipa. Prav tako smo poskrbeli, da na teh področjih ni bilo radioaktivne kontaminacije. Vsi člani filmske ekipe so ves čas nosili osebne dozimetre in ob izhodu z reaktorja so se pomerili na merilniku osebne kontaminacije. V štirih dneh je ni zaznal niti enkrat. Lahko povem, da je bila ekipa glede naših navodil zelo razumevajoča in so se jih striktno držali. Svoje stvari so pospravili do nedelje zjutraj, ko je ob 9:40 še zadnji član zapustil naš reaktorski center. V ponedeljek, 24. oktobra 2022, je reaktor že lahko normalno obratoval za namene izobraževanja študentov FMF. Zahvala gre tukaj predvsem ekipi operaterjev in delavcev SVPIS (mogoče sem imel jaz še najmanj poleg), ki so v enem dnevu reaktor preobrazili v nuklearno institucijo izpred 50-ih let in nato spet v enem dnevu povrnili reaktor TRIGA v leto 2022."

Žan Gostenčnik sicer opravlja doktorat na področju visokoentropijskih tankih plasti, nanešenih z metodo magnetronskega naprševanja na Odseku za tanke plasti in površine Instituta "Jožef Stefan", v televizijskem kvizu Joker na TV Slovenija 1 pa je 22. oktobra 2022 zadel najvišjo nagrado 20.000 eurov. Uspeha ni pričakoval, saj je vse skupaj vzel kot zabavo in niti ni razmišljal o nagradi.
   "Treme nisem imel, ves čas sem bil sproščen. V določene odgovore sem bil prepričan, pri določenih sem imel srečo. Precej sem tudi tvegal. Vse skupaj se je poklopilo, da sem dosegel ta uspeh."

In zakaj se je prijavil?
   "Pravzaprav sem se prijavil po pomoti. Pozimi v času karantene sem občasno pogledal kakšno oddajo Joker. Pri oddajah lahko sodelujejo tudi gledalci, tako da odgovarjajo na ista vprašanja kot tekmovalec med samo oddajo. Ker sem želel sodelovati kot gledalec, sem obiskal spletno stran oddaje Joker, kjer sem našel neko prijavnico, kamor sem začel vpisovati svoje podatke. Šele kasneje sem doumel, da je bila ta prijavnica za dejanski nastop v oddaji. Gotovo mi je pri uspehu pomagalo dejstvo, da sem raziskovalec, vendar je vzrok za uspeh in to, da sem postal znanstvenik, v osnovi enak in sicer je to moja radovednost in želja po odkrivanju novega znanja ter užitek v raziskovanju. Raziskovanje me izpopolnjuje, mi daje zagon in motivacijo ter mi prinaša prihodek, od katerega živim. Vendar zna biti tudi zelo naporno, zato je potrebno najti pravo mero med znanostjo in zasebnim življenjem. Poleg tega je potrebno biti zelo potrpežljiv, saj je raziskovanje tek na dolge proge in pogosto traja zelo dolgo, da dosežeš kaj pomembnega na področju znanosti (če sploh!)."

Konec septembra je v ljubljanski Drami premiero doživela predstava Otroci, ki govori o jedrski nesreči. Kot strokovni svetovalec je bil v priprave na predstavo vključen tudi sodelavec prof. dr. Luka Snoj.
   "Z režiserko sva skupaj podrobno pregledala scenarij, predvsem stvari, povezane s sevanjem, jedrsko fiziko, posledicami sevanja ipd. in zadev ustrezno umestila v kontekst. Na reaktor je prišla ekipa režiserka Nina Šorak, igralci, dramaturg, kostumografka in še nekaj ljudi, sprejeli smo jih in jim najprej na kratko predstavili jedrsko energijo, nato razložili vse mite o jedrski energiji in jih kasneje peljali na raziskovalni reaktor TRIGA, kjer smo jim podrobno razkazali reaktor, demonstrirali sevanje ter osnoven principe zaščite pred sevanjem ter merjenj ionizirajočega sevanja. Precej smo govorili o delu operaterjev, postopkih v primeru izrednega dogodka ter radioloških in neradioloških posledicah jedrskih nesreč. Za igralce je bilo vse to novo in po obisku so na vloge in na samo predstavo gledali s popolnoma drugačnimi očmi. Predvsem so bolj razumeli ionizirajoče sevanje in se ga manj bali."

Luka Snoj ni bil presenečen, da gledališka predstava govori o jedrski fiziki, saj gre za temo, ki privlači in pogosto povzroča čustva pri ljudeh, tako pozitivna kot tudi negativna.
   "Znanost mora priti med ljudi. O temah, ki razdvajajo, ki so nejasne, ki jih spremljajo miti in tabuji je potrebno govoriti in to čim bolj odprto. Čudovito se je bilo pogovarjati z nestrokovnjaki s tega področja, ki stvari dojemajo popolnoma drugače kot mi. Odprli so se mi novi pogledi na naše delo in imel sem dober občutek, ko sem videl, kakšen vpliv je imel ogled reaktorja nanje."

Luka si je predstavo že ogledal in je nad njo navdušen. Doživel jo je čisto drugače kot med branjem scenarija. V njo se je popolnoma vživel in jo doživljal zelo čustveno. Strokovni del je bil predstavljen izjemno korektno, tudi po zaslugi precej pogovorov z režiserko.
   "Sodelovanja so ključ do gradnje boljšega sveta, kjer bomo ljudje bolje razumeli drug drugega. Znanost in umetnost imata ogromno skupnega in čudi me, da ni več sodelovanja med tema za človeštvo izjemno pomembnima področjema. Vsekakor podpiram takšna sodelovanja. Ogled zelo priporočam. Predstava odpira veliko pomembnih družbenih vprašanj, od odgovornosti prednikov do potomcev, našega odnosa do okolja, rabe energije, energijskih virov ter nenazadnje medčloveških odnosov."