Anton Pavel Železnikar se je rodil v družini kirurga Vinka Železnikarja. Po končani gimnaziji v Mariboru, kjer je maturiral leta 1948, je postal študent Tehniške fakultete in kasneje Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani.
Njegovi ugledni učitelji v tistem času so bili J. Plemelj (matematika), A. Peterlin (fizika) in V. Koželj (teoretična elektrotehnika). Diplomsko delo je zagovarjal leta 1956 z naslovom "Magnetostrikcijska spominska zanka", ki je del amplitudnega analizatorja. Magisterij je opravil leta 1966, nato pa je leta 1967 doktoriral z disertacijo z naslovom "Splošna teorija substitucijskih algoritmov in njena povezava z digitalnimi avtomati".
Od leta 1955 do 1980 je bil zaposlen na Institutu "Jožef Stefan", na Oddelku za elektroniko. Njegovo delo je bilo usmerjeno v takrat nastajajočo digitalno tehniko z uporabo vakuumskih cevi in tranzistorjev. Na tej poti se je zavedel pomena sodobne tehnologije, ki sega globoko v sofisticirano računalniško in programsko opremo, inženiring in raziskave. Od leta 1961 do 1978 je bil vodja Odseka za digitalno tehniko in od 1968 do 1978 tudi načelnik Oddelka za elektroniko Instituta "Jožef Stefan". V letu 1968 je postal docent in 1972 izredni profesor na Univerzi v Ljubljani ter bil leta 1982 izvoljen za rednega profesorja za predmet Prevajalniki. Na Tehniški fakulteti Univerze v Mariboru je predaval filozofijo in teorijo informatike.
Leta 1980 se je preselil v hitro rastoče slovensko podjetje Iskra-Delta Computers, kjer je ostal do svoje upokojitve leta 1990. V podjetju je med leti 1980 opravljal funkcijo vodje mikroračunalniškega laboratorija.
Bil je avtor koncepta paralelnega procesiranja iz česar je nastal inovativen računalnik Triglav - Trident, ki je imel 3 procesorje. Leta 1982 je napredoval v svetovalca generalnega direktorja Iskra-Delta Computers in postal član uprave za strategijo raziskav in razvoja korporacije Iskra, kjer je ostal do konca svoje delovne kariere.
Med letoma 1967 in 1975 je bil prof. dr. Anton Pavel Železnikar predstavnik v Mednarodnem združenju za informatiko (International Federation for Information Processing - IFIP) in leta 1971 je organiziral svetovni kongres IFIP v Ljubljani.
V zgodnjih 70 letih 20. stoletja je bil član programskega odbora jugoslovanskega mednarodnega simpozija o obravnavanju podatkov FCIP, ki je vsako leto potekal na Bledu. Od leta 1976 do 1981 je bil predsednik Slovenskega društva INFORMATIKA, nato pa je od leta 1977 naprej prevzel tudi vlogo urednika časopisa Informatica.
V svojem raziskovalnem delu se je prof. dr. Železnikar osredotočil na teorijo preklopnih vezij, funkcijo algebralne logike, avtomatiko, algoritme, informacijsko logiko, paralelne računalniške sisteme, pa tudi strategijo računalniške industrije. Od leta 1980 se je predvsem posvečal področju umetne inteligence in zavesti. Ob njegovi sedemdesetletnici so na univerzi Charleton v Illinoisu, ZDA, priredili konferenco o filozofiji in znanosti, na kateri je imel pomembne referate. Za svoje delovanje je prejel več priznanj.
Prof. dr. Anton Pavel Železnikar je večino svojega življenja posvetil raziskovanju informacijske teorije, vključno s filozofijo informacijskega fenomenalizma, teorijo informacijskih pojavov, informacijskimi stroji in informacijskimi operacijskimi sistemi, informacijskimi raziskavami v literaturi, medijih, komunikaciji s pomočjo teorije in strojev, informacijsko teorijo zavesti ter programiranjem informacijskih entitet.
V svoji dolgi in plodni znanstveni karieri je objavil več kot 100 znanstvenih in raziskovalnih člankov v štirih jezikih ter 2 knjigi.
Objavil je razprave v različnih časopisih, med drugim:
Telefunken-Zg (Frankfurt, 1954: Die geometrische Transformation von Impendanzdiagrammen), EV (1957: Magnetostrikcijski vod), Glasnik matematičko fizički i astronomski (Zgb, 1960: Problemi rešljivosti propozicijskih enačb; 1962: Nekateri aritmetični normalni algoritmi, Behandlung logistischer Probleme mit Ziffernrechner), Elektrotehnika (1964: Opombe o programiranih abstraktnih avtomatih), Mathematical systems theory (New York, 1967: Prekrivajoči se algoritmi), Automatika (Zgb, 1975: Uvod v normalne informacijske sisteme), Informatica (1987: Na poti do informacij; 1988/9: Informacijska logika; 1989: Informacijski principi in formalizacija), Cybernetica (Namur, Belgija, 1988: Načela informacij; 1988, 1989: Določitve informacij I, II) in drugje. Poleg tega je napisal več priročnikov za visokošolski študij, med njimi: Some algorithm theory and its applicability (1963), Splošna teorija substitucijskih algoritmov in njena povezava z digitalnimi avtomati (1966), Formalni jeziki in problemi analize (1968), A parsing concept for a high-level programming language (1968), Prekrivni jeziki I, II (1968, 1969), Linear overlapping algorithms (1969), Linear overplanning languages (1969), Jezik in jezikovno prevajanje I, II (1970, 1971), Prevajalniki (1977).
Dr. Anton P. Železnikar je bil eden od vizionarjev slovenske informatike. Videl je več korakov naprej. Za svoje delo je bil večkrat nagrajen s strani Nacionalne znanstvene ustanove in drugih strokovnih združenj iz bivše Jugoslavije med leti 1968 – 1990. Je član Mednarodne akademije znanosti San Marino, Kibernetske akademije Stefan Odobleja, Lugano in Mednarodnega združenja za kibernetiko, Belgija.
Razstava Izvori prihodnosti, ki do 3. maja 2026 poteka v galeriji Kresija v Ljubljani ob 50 letih razvoja umetne inteligence v Sloveniji, v svoji predstavitvi med drugim predstavlja tudi razmišljanje dr. Ivana Bratka. »Zgodba se začne septembra 1970. Trije nedavni diplomanti elektroinženirstva, Iztok Lajovic, Vladislav Rajkovič in jaz, smo obiskali dr. Antona Železnikarja, vodjo E4 oddelka na Institutu "Jožef Stefan". Izrazili smo željo po delu na inštitutu in vprašali, česa se lahko lotimo. Dr. Železnikar je bil izredno odprtega duha. V parih minutah se je naš pogovor osredotočil na umetno inteligenco. Slišali smo za obstoj tega področja in si predstavljali, da je razburljivo. To nam je zadostovalo,« se začetkov spominja dr. Ivan Bratko.
